V bližajoči se pomladi, ko izpod snega že izbrskaš prvi teloh in ti obraz za trenutek pobožajo nežni sončni žarki, na skrivnosten način znova oživijo tudi steze in poti, kolovozi in ceste, ki vodijo h križem, kapelicam in cerkvicam, posutim po naši deželi. Vidiš in opazuješ, kako se tu in tam množica, drugje morda samo nekaj posameznikov, v čudoviti zbranosti in medsebojni povezanosti počasi in z molitvijo na ustih pomika proti cilju. Kar samo te vleče k njim in hočeš nočeš se jim moraš pridružiti, saj želiš tudi sam prehoditi to skrivnostno pot. A komaj dobro ujameš korak z drugimi, že se znajdeš v nekem drugem času in na neki drugi poti, med obrazi, ki jih sicer prvič vidiš, a se ti vseeno zdijo nekam znani. Oziraš se in opazuješ, razmišljaš in se sprašuješ. In kar naenkrat jih začneš prepoznavati.

Najprej na obronku gozda, skritega v senci dreves, opaziš Juda Iškarijota z mošnjo za pasom. Malo naprej za zidom Petra s solz...