V prejšnjem razmišljanju sem omenil ugotovitve plenuma Društva slovenskih pisateljev in tam izraženo oceno, da je pri nas močna »kriza javnega prostora«, torej tistega prostora, ki je lasten hkrati vsakomur in vsem in v katerem se vsi počutimo kot na eni barki, saj nas vse, kar se v njem dogaja, bistveno zadeva. Tudi danes ne morem mimo te ocene saj, žal, ni tedna, da ne bi bila javnost s čim prizadeta.

Oblast se obnaša, kot da je vse prav. Prevečkrat smo slišali predsednika vlade: O tem bom razmislil ..., potem pa vse tiho je bilo! Pri tem je opaziti vsaj troje dejstev. Najprej, ustavitev nujnih državnih reform, ki spadajo v državno politiko in niso odvisne od barve vlade ter jih je zato zelo skrbno začela izvajati prejšnja vlada. Dalje, zanikanje krize. Današnja vlada o njej le govori, obnaša pa se, kot da je ne bi bilo. Končno, neukrepanje. Vlada govori o globokih spremembah, »brez katerih ne bo šlo«, a ne ukrepa v tem smislu. Občutek je, da ne ve, kaj s krizo....