Križ je mučilo, vislice, priprava za nasilno pobijanje ljudi. Zato ne more biti lep, prav tako tudi strahotno mučenje, ki ga povzroča. In vendar je postal znamenje premagane hudobije, ki se je z vso krutostjo in cinizmom spravila na najbolj čistega in nedolžnega prebivalca tega planeta.

Če križ ni lep, pa ga je mogoče objeti in sprejeti žrtev, ki se je na njem podarila za odrešenje sveta. Kardinal Martini govori o krotki lepoti Križanega in Vstalega. Lepi Pastir se ob človeški hudobiji potopi v najbolj grdega in zasramovanega, da morejo njegove poveličane rane postati izvir največjega izhoda. To so še posebno izrazili veliki mistiki, pisatelji, slikarji in drugi. O tej lepoti pričujejo z dragocenimi kamni posut križ v apsidi cerkve sv. Apolinarija v Raveni, biseri na križu v cerkvi sv. Klemena v Rimu, množica dragocenih upodobitev Križanega. Izviren in prežet z globokim trpljenjem je Kristusov obraz na freskah križevega pota na Gradišču pri Vipavi, ki ga je naslikal Krišt...