Zgodbi o nesrečnem ljubljanskem zdravniku Saši Baričeviču bi se najraje v velikem loku izognila. Res ne čutim potrebe po vnovičnem zapisovanju mučnih podrobnosti o življenju nesrečnika, ki so ga na tako krut način pokončali njegovi lastni psi. O tem tako ali tako že vsi vse vemo in čeprav se že misel na nekatera pokojnikova ravnanja človeku upira, si ta vendarle zasluži trohico sočutja že zaradi hude preizkušanosti, v katero je bil brez krivde rojen in ki je, žal, ni dobro prestal. Če bi šlo samo za to, bi bilo nemara res najbolj prav vso zadevo čim hitreje pozabiti. Ker pa ta žalostna zgodba razkriva naravnost neverjetno skorumpiranost ustanov slovenske države, ki ima za posledico nič manj kot to, da državljani pred zakonom nismo enaki, bi molk pomenil, da na takšno stanje pristajamo kot na nekaj normalnega.

Med zapisi o nesrečnem dogodku in o vsem tistem, kar je do njega pripeljalo, najbrž ne bomo našli niti enega, ki ne bi omenjal uglednega zdravnika, ugledne odvetniške...