Po Božji modrosti in človeški pameti spoznavamo, da smo ustvarjeni za življenje, in to polno, srečno. Razumemo ga kot dar, ki se ga trdno oklepamo, sicer ne bi bilo bolnišnic, zdravilišč in ne cerkva. Poleg tega pa v svojih globinah čutimo pečat presežnosti, hrepenenja, izpolnitve v ljubezni in sreči. Življenje smo prejeli od Boga in staršev tudi kot poslanstvo, da bi ga uresničili v svetu in se izpolnili glede na to, kar Bog in človeška skupnost pričakujeta od nas.

Zavedamo se, da so se v zahodni kulturi ta razmerja porušila. Ljudje so sami postali prvo vodilo in avtoriteta, kar pomeni, da so zavladale ideologije, na mesto poklicanosti pa sta vse bolj vstopila užitek in denar, katerima je vse podrejeno, tudi življenje in celo samouničevanje. Pri nas je komunizem v svoji diabolični ljubosumnosti hotel z vso silo odpraviti Boga in moralo, kapitalistični stroj in njegova reklama na veliko vzpodbujata trošenje, kupovanje, zasvojenost z vedno novimi predmeti in užitki. Ljudje...