Tam okrog leta 1990, ob sesutju komunizma, je kakšen naiven slovenski kristjan utegnil misliti: zime slovenskega krščanstva je konec, začela se bo pomlad. To se pravi: nihče ne bo več skrival svoje vernosti, v šole se bo spet vrnil verouk, cerkve se bodo polnile, bogoslovje se bo polnilo, inteligenca se bo vračala h Kristusu, krščanska kultura bo cvetela, katoličani bodo imeli svoj dnevnik, v politiki se bodo afirmirali kot močna, če že ne odločilna sila.

Kaj se je zgodilo? Tudi v tranzicijski demokraciji je bilo bolj 'zdravo' svoje krščanstvo prikrivati kakor ga kazati. Verouk se je vrnil na Hrvaško in v Srbijo, v Slovenijo pa ne. Bolj kot polniti so se začele cerkve prazniti. V bogoslovju je bilo čedalje manj fantov. Dosti bolj kot h Kristusu je mlada inteligenca šla k Heideggerju. Krščanska kultura bi se bila mogla razcveteti samo v breznih Roga. Namesto politično-kulturnega dnevnika katoličani zmorejo samo verski tednik. Kar pa se tiče politike, so slovens...