Ne morem pozabiti študentke medicine, ki je zagotavljala, da nič več ne verjame medicini, ker je njen dober prijatelj umrl. Kljub najboljši medicini. Od takrat je minilo že skoraj leto dni. Morda zdaj misli že kako drugače. Upam. Če bo ostala pri svojem gledanju na medicino, bo težko delala kot zdravnica. Vsaj z bolniki, morda laže kje v laboratoriju.

Ob tem sem se spomnila, da sem že pred davnimi leti nekje brala o krizni pedagogiki. Ta je v vzgoji silno pomembna in bi morali nanjo misliti starši in tudi vzgojitelji povsod tam, kjer imajo opravka z otroki in mladostniki: v vrtcih, šolah in še marsikje.

Mnogi starši, pa tudi nekateri vzgojitelji mislijo, da je za otroka najbolje, če mu čim bolj prikrijemo vse hudo v življenju. Otrok naj ne bi smel vedeti, da ljudje hudo zbolevajo in umirajo, naj ne bi slišal o nesrečah, naj bi živel čim bolj v svetu, kjer je vse lepo, brez problemov. V svetu, ki ga pravzaprav ni...