Ste največja poznavalka Branislave Sušnik. Kako ste izvedeli zanjo?
Iz slovenskega časopisja v Argentini. Pred mnogimi leti je dr. Tine Debeljak opravil – po pošti – intervju z njo. Bilo je res fascinantno. Pozneje mi je Bara Remec povedala, da je bila v Paragvaju na obisku, videla sem tudi slike: akvarele in gvaše na papirju, ki jih je naredila tam. Nekaj njenih del je bilo tudi na spominski razstavi Barinih del v Ljubljani leta 1991. V reviji Vrednote sem tudi prebrala njeno razpravo, zdela se mi je precej poglobljena in celo nekoliko jezikovno teže dostopna. Z leti se mi je nabralo nekaj literature o njej. Ko sem po osamosvojitvi pripravila potovanje v Argentino, sem si zadala, da jo grem obiskat. Ko sem učila španščino, sem imela izredno dobro slušateljico – Tadejo Mozetič, ki je odšla v misijon v Paragvaj. Prosila sem jo, da gre obiskat dr. Sušnikovo. Res je to naredila...