Štiri blagre in štiri opomine izreče Jezus v evangeliju (Lk 6,20–26). Blagruje uboge, lačne, jokajoče, osovražene zaradi Kristusa. Z »gorje« pa opominja bogataše, prenasičene, zasmehovalce, častihlepne.

Modrostni izrek »blagor« je dobesedno pomenil srečo. Pri oznanjevanju evangelija pa je s tem izrazom mogoče povedati, kaj je za človeka dobro ne v posvetnem smislu, ampak glede na konec zemeljskega življenja. V polnosti je človek lahko srečen šele po smrti. Zato svari Sirahova knjiga: »Nikogar ne imenuj srečnega pred smrtjo« (Sir 11,28).

Za dosego resnične sreče dela tisti, ki ne hodi za zlatom (Sir 31,8), ne stopa na pot grešnikov (Ps 1,1). Izroči se Bogu, da ga poučuje (Job 5,17 s.).
Po modrosti uravnava svoje življenje, kdor absolutno zaupa le Bogu (Prg 16,20). Preklet pa je, kdor zaupa v človeka na tak način, da se oddalji od Boga, kot pravi prvo berilo (Jer 17,5–8). Zaupati je treba Bogu, nanj nasloniti vse svoje bivanje, izpolnjevati zapovedi (Ps 119),...