»Blagoslovljen pa mož, ki zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo zaupanje« (Jer 17, 7).

Dolgo so mi blagri iz evangelija predstavljali dolžnost in obvezo, neka pričakovanja, kako naj živim in kakšna naj bo moja življenjska drža. Zdeli so se mi zahtevni, nekateri od njih že prav nemogoči. Včasih sem se ob branju in premišljevanju tega odlomka pogajala z Gospodom, da vendar ne more toliko pričakovati od mene. Kako naj vendar kar mirno prenašam uboštvo (razumela sem ga kot revščino), lakoto, žalost, sovraštvo in preganjanje?! Počasi se je težišče moje pozornosti usmerilo k besedi »blagor«. Nekaj povsem novega –dolžnost se je spremenila v blagor. Trda in zahtevna Gospodova beseda je postala blaga, postala je blagoslov. Gospod od tedaj (ker od tedaj tako slišim) tudi meni govori: »Blagor vam …« (Lk 6, 20). Uboštvo ni več revščina, ampak bogastvo, kajti v posest (»vaše je«) mi je darovano božje kraljestvo, darovana mi je ljubezen, usmiljenje, občestvo … Tudi solze bolečine in...