Sveti Egidij od sv. Jožefa, frančiškanski brat

Komaj deset let je imel Egidij, ko mu je, tedaj še Frančišku Antonu Pashalu, umrl oče. Za revno družino je to pomenilo, da je poslej moral zanjo skrbeti Frančišek. Čeprav še otrok, se je moral iti učit krznarstva. Bil je dober in zgleden vajenec, njegov mojster je kasneje izjavil, da je v njem že takrat prepoznal svetnika. Vsako jutro je namreč, še pred začetkom delovnega dne, šel k maši, pogosto prejemal zakramente in bil srčno pobožen. Njegova posebna »strast« pa je bila, da je rad spremljal duhovnika, kadar je šel k bolniku ali umirajočemu s sveto popotnico. Delal je do svojega 24. leta, potem pa se odločil, da zaprosi za sprejem v samostan. Ko je svojo željo zaupal spovedniku, mu ta ni takoj verjel. Hotel ga je namreč preizkusiti, ali ima poklic in ali je res primeren za samostansko življenje. Za pokoro mu je...