Prišla je pozna jesen z deževjem, meglo in blatom, da je Jožica morala zamenjati svoje čeveljčke, kajti ozke pete so se globoko vdirale na razmočeni cesti. Kljub slabim okoliščinam na cesti, še bolj pa na pešpoti, je Jožica šla k maši vsako nedeljo. Tja po veliki cesti, vračala pa se je po stranski poti, ki pa zaradi ovinkov, ki jih je morala narediti, da se je izognila močvari in najhujšemu blatu, ni bila veliko krajša od glavne ceste.

V nedeljo pred božičem je vprašala po maši župnika, kdaj bo pri Sv. Benediktu polnočnica.

»Tukaj bo ob desetih zvečer, doma pa opolnoči. Če bo zapadel sneg, bom z vprego komaj še pravočasno prišel odtod do domače cerkve. Menda ne mislite priti tudi vi? Še podnevi ni preveč varno, kaj šele ponoči. Odprite si radio in poslušajte polnočnico iz Celovca lepo doma na toplem.«

»To bi bilo preveč udobno. Jezus na mrazu v odprtem hlevu, jaz pa v topli sobi. Prišla bom, če le ne bom bolna.«

»Mislil sem vam samo povedati,...