Dragi prijatelji! Sedaj se poslovljamo od dr. Atilija Rakarja tudi tisti, ki smo ga največ poslušali in imeli to za privilegij. Tudi nas je največ poslušal in je bilo jasno, da je to počel rad. Bili smo prijatelji. Poslušati se, imeti veselje nad svojo besedo in besedo drugega je takrat, v naših časih, imelo poseben pomen. Kakšen čas je bil, naj vam nakažem z neko okoliščino.

Ko so 11. junija 1949 učenci 8. a in 8. b razreda klasične gimnazije v Ljubljani prišli pisat slovensko maturitetno nalogo, treh od njih ni bilo. Če takrat koga ni bilo, ni bilo treba veliko premlevati, zakaj ga je zmanjkalo. Čudno pa je naslednje. Ko sem pozneje, tudi v poznejših desetletjih, spraševal sošolce o tem, se je izkazalo, da tega ni nihče opazil.

Tako je bilo takrat priporočljivo določenih stvari ne opaziti. Tudi če jih je kdo videl, jih tam, kjer bi spominsko morale obstajati, kmalu ni bilo več. Tako se je začel neki širokopotezni učni proces, ki se je...