Včeraj me je poklical prijatelj: »Kanja se je zatekla v našo drvarnico!« Res nenavadno, da ptica, znana po svoji previdnosti, izgubi strah pred ljudmi in celo pribeži v njihovo bližino, namesto da bi bežala proč. Ujeda se mi je zlahka pustila prijeti. Prav nič se ni branila, zato je bila previdnost pred njenimi kremplji povsem odveč. Prijel sem jo lahko kar z golimi rokami. Kanja se redko brani s kljunom, saj ji pri obrambi odlično služijo ostri kremplji na nogah, s katerimi bliskovito udari po napadalcu. Ko sem jo premraženo položil v karton, je bila povsem onemogla, pokazala ni niti kančka strahu pred mano.

Brezbrižno je čakala na svoj konec. Odpeljal sem jo k sebi domov. Kljub temu, da je bil večer, se je ob luči takoj odzvala na ponujeno hrano: piščančja jetrca. Torej je bila lakota zares huda, pomoč pa je očitno prišla še ob pravem času. Zgodaj zjutraj me je zbudilo udarjanje s perutmi in kraval, ki ga je ptica uprizorila, k...