Sonet Božjemu detetu

Z glasom čustva sem se javljal
pred nesreče padcem prvim,
iskal te s sijem, sprva mračnim,
ki v razumu je poganjal.

A vselej, Gospod, brez osnove oglašal,
a nikdar, Gospod, z vere upom trdnim,
ker oni sij ni seval z žarom jasnim
in oni glas je veter proč odnašal.

Potrebno je bilo, da umrl dan je,
da noč prispela, da je umolknil glas
in da radost prešla je,

da sem te znal odkriti, jaz,
da te spoznal obup je duše moje
v joku Otroka, pravi čas.
Francisco Luis Bernardez
Nebo iz zemlje, Zbirka Sidro, Družina

Ljubljanski grad skozi golo vejevje komaj izdaja svojo pomirjujočo nadčasnost. Razsvetljeno mestno jedro vabi na veseli december, ob kuhanem vinu in odprtih trgovinah. A v zraku je čutiti nemir, ogroženost, negotovost, otopelost. Po dvajsetih letih, sredi krize, kateri še ni videti konca, država Slovenija išče nove smeri za naprej. Njeni državlj...