Že doma je bil Ivo deležen široke in temeljite izobrazbe, ki pa jo je še poglobil s šolanjem v Parizu in samostanu Le Bec v Normandiji. Po študiju teologije je bil posvečen v duhovnika in nastavljen za prošta v samostanu regularnih kanonikov v domačem kraju. Že takrat je slovel po svoji modrosti, učenosti in svetosti. Bil je eden največjih strokovnjakov v cerkvenem pravu in pospeševatelj verske obnove. Tudi zato so mu, potem ko so v Chartresu, slavnem škofijskem sedežu, odstavili škofa zaradi simonije, ponudili njegovo mesto. Zaradi nasprotovanj metropolita je šel Ivo v Capuo, kjer ga je papež Urban II. posvetil v škofa in si ga izbral za osebnega svetovalca. Kot škof je vedno znova zbujal pozornost s svojimi stališči in nastopi. Tako je kmalu zašel v težave, ko je javno obsodil razmerje med kraljem Filipom I., ki se je nezakonito ločil od svoje žene, in Bertrando Anžujsko, s katero se je nato poročil, ona pa je bila prav tako že prej p...