Ob koncu leta radi gledamo nazaj in se sprašujemo, kaj bi ponesli naprej kot najlepši spomin. Mene v zadnjem času že ves čas spremlja spomin na mavrico, ki sem jo doživela enkrat poleti. Bila je široka, z jasnimi barvami, vzpenjala se je čez ves nebesni svod. Vse skupaj je trajalo skoraj eno uro in sem in tja sta bili vidni celo dve mavrici. Nikoli je ne bom pozabila. Doživela sem jo kot resnično zavezo med Bogom in človekom, med menoj. Kot zagotovilo, da me spremlja na vsakem koraku ne glede na to, kaj se mi zgodi.

V mnogih letih svoje bolezni nikoli nisem segala po kakšnih posebnih sredstvih, nikoli se nisem dala preslepiti lažnim obljubam na izboljšanje. Mislim, da mi je uspelo ohraniti še kar trezen pogled na vse skupaj in prav to, da skušam ostati na trdnih tleh, mi pomaga živeti.

Potem pa se je v okviru uradne medicine pojavila možnost izboljšanja in po daljšem premisleku sem se odločila, da poskusim. Da si kdaj ne...