Pristopil sem k skupini otrok, ki je v prostem času igrala družabno igro človek ne jezi se. Bili so nenavadno glasni za igranje preproste igre. Znižal sem glasnost do normalne meje in jih nekaj časa opazoval pri igri. Veselili so se napredka svojih figuric. Presenečen sem bil, da so se mnogo bolj kot napredka svojih figuric veselili poteze, ko so soigralčevo figuro »vrgli ven« in jo poslali na izhodiščni položaj.

Na podobno situacijo sem naletel, ko sem pred kratkim spremljal tekmo. Navijači so bili kot običajno glasni. Veselili so se zadetka svoje ekipe, za katero so navijali. Mnogo glasnejše od odobravanja zadetka lastne ekipe pa je bilo njihovo žvižganje in nasprotovanje, če je zadela nasprotna ekipa. Žvižgi in neprimerni medklici so postali zelo moteči in, žal, stalnica spremljanja tekem.

Zakaj tako? Zakaj lepe besede o obnašanju pri igri in na tekmi manj zaležejo, kot bi pričakovali? Od k...