»Naj vriskata puščava in goljava, raduje naj se pustinja in naj cvete kakor narcisa. Bujno naj cvete, naj se raduje in radostna vriska. Dano ji bo veličastvo. Gospodovo veličastvo, krasota našega Boga.« Puščava je najbolj žalostni kraj na svetu. V njej ne raste ničesar. Je sterilna. Je podoba za človeško srce, ki ne zaupa več Bogu in nanj ne računa.

Cerkev naju na tretjo adventno nedeljo vabi, naj se radujeva in vriskava. Kljub žalostnim in težkim dogodkom naj se veseliva? Kako in čemu?

Zato, ker nama je dano veličastvo, podarjena nama je preobrazba. Če hočeva, sva lahko Božja sogovornika kakor Jezus. Nisva več sama. Nisva več puščava in brezploden prah. Že prerok Izaija je napovedal, da bodo najine oči, ki so slepe za to, kar Bog dela, spregledale in se bodo najina ušesa, ki so gluha za njegov nagovor po stvareh, odprla. Napovedal je, da bova lahko skakala kakor jelen, čeprav sva zaradi strahu zase hroma. Lahko bova vriskala, čeprav sva nema in se ne znava več p...