Naš vsakdanjik se ne razlikuje dosti od vašega: zjutraj vstanemo, zvečer gremo spat, vmes pa se poskušamo kar najbolj polno uresničiti. Za koga to pomeni zavzeto strokovno delo, za drugega preizkušanje meja, za tretjega duhovno rast, za nas, morda, vztrajanje v ljubezni in zaupanju. Še kot par, ko naju je v vzajemno spoznavanje potegnila zaljubljenost, sva odnos gradila na zaupanju. Vzneseno obdobje pred poroko sva preživljala v dolgih pogovorih, katerih predmet je bilo tudi sanjarjenje o prihodnosti. O velikosti družine, recimo, sva se hitro uskladila, oba sva si želela otroke, če Bog da, štiri, saj sva oba odrasla v šestčlanskih družinah. No, nekaj je sanjati, drugo pa skrbeti za otroke.

Po poroki pred devetimi leti sva se skupaj vselila v novo stanovanje (hvala staršem!) ter se lotila gnezdenja. Andreja je zelo hitro zanosila in dobro vest sva takoj posredovala svoji okolici. Čakal pa naju je ‘polom...