Pred kratkim sva z nekim znancem obsedela na kavi. In ko rečem: na kavi, tega ne mislim dobesedno (si predstavljate velikost skodelice, ki bi ponudila udobje moji zadnji plati?!), ampak sva potem, ko sva na ulici trčila drug ob drugega, poiskala najbližji lokalček, sedla za mizo in naročila: on kapučino, jaz pa podaljšano z mlekom. Tako to gre, ko gresta dva na kavo!

Pogovor je tekel o vsem mogočem: kako sva, pa zdravje, vreme, tudi politike, državne in cerkvene, sva se dotaknila … Pogovor pač, ki ga možaki najinih let običajno opravijo ob točilnem pultu in ob pivu, midva pa sva sedela v slaščičarni ob kavi in temu primerno je bil »pocukran« tudi najin pogovor. Pa sem omenil tudi, da me moja služba ne veseli več, saj se je sodobna umetnost ugriznila v lasten rep, in da razmišljam, da bi pustil gledališče. Tu pa se je znanec razvnel: da tega ne smem, da je moja dolžnost, da vztrajam, da sem svojim sodelavcem sol zemlje in ne na...