Razmišljam, kako sem preživela prvi mesec v letu 2010. Je prevladovala ljubezen ali je šlo vse po starih tirih? Na kaj sem lahko ponosna in kje me tišči v prsih? Najprej se zavem, da si nisem zadala nobene novoletne zaobljube. Ne vem, ali je to dobro ali ne, ampak dejstvo je, da raje načrtujem po duhovnih vajah, ko prečiščena in polna moči želim nekaj več zase, za druge, za Boga. Težko mi je ob misli, da sem zamudila obisk bolne tete, ki je zadnje dneve preživela v domu. Zdaj ne morem, bom jutri, kajti lovi me tisoč obveznosti, je večni izgovor, ki me je tudi tokrat pustil na cedilu. Namreč, jutri jo bomo pokopali … Zdaj molim zanjo in mi je žal, da si nisem vzela časa za preprosto bližino ob postelji odhajajočega človeka. Če bi poslušala glas srca, bi bila mirna, tako pa ostaja sled grenkobe. Preganja me še neopravljena pokora. Je to komu poznano? Težko je petnajst minut moliti za človeka, ki mi ni ljub in mi je storil krivico. Vem, da bom storila ta korak, ker imam vero in upanje....