Jožef oziroma Evfranij je osirotel, ko mu je bilo dvanajst let, zato je skrb za njegovo vzgojo prevzel stric, profesor v Viterbu. Tu se je tudi šolal in tu so mu, po tedanjem običaju, že kot otroku izbrali zaročenko iz bogate plemiške družine. A Jožef je že ves čas nosil v sebi željo po redovnem življenju. Od samega hrepenenja po tem je zbolel, se nekaj časa zdravil v domačem kraju, nato pa šestnajstleten zbežal od doma h kapucinom v Assisi. Tu je iz Evfranija »postal« Jožef in bil po noviciatu leta 1573 sprejet med redovnike, leta 1580 pa je bil posvečen v duhovnika. Že kot otrok je iz srca ljubil uboštvo in si zanj prizadeval; postil se je trikrat na teden in spal na golih deskah. Sprva je pridigal po pokrajinah osrednje Italije: v Umbriji, Laziu in Abruzzih in spreobračal ljudi. Nekoč naj bi mu tako uspelo spreobrniti celotno skupino 50 razbojnikov. Ves čas pa je v sebi nosil tudi željo, da bi šel v misijone. Ko je bil star 31 let,...