Za babico Veroniko, ki na dan poje za ščepec tega ali onega, se je s prvo adventno nedeljo začel post. In to sredi »veselega decembra«. Tako nas vedno znova opominja, kaj pomeni vijolična liturgična barva po cerkvah. To je barva spokornosti, odpovedovanja in pričakovanja. Za prihod novega je vendarle treba narediti prostor. Naredimo ga lahko le tako, da pospravimo staro šaro. V porabniški logiki bi bila rešitev sicer drugačna – postavili bi novo skladišče ali novo lopo. Hvala Bogu, da se s človeško dušo tega ne da narediti. Zato ima advent takšen čar. To je čas, ki ga lahko v družini namenimo v zahvalo za vse, kar smo v minevajočem letu doživeli. Čas za načrt za prihodnje leto. Čas za majhne odpovedi in veliko dobrih del. Čas za molitev in branje Svetega pisma. Čas za pristno veselje s sorodniki, prijatelji, znanci, sodelavci. Potem bo »veseli december« res vesel.