Pred osemnajstimi leti sva sorodnike in prijatelje povabila na poroko z mislijo: »Kakor vodna gladina obrne obraz k obrazu, tako srce obrne človeka k človeku!« (Prg 27,19). Najini srci sta hrepeneli po skupnem življenju, po delitvi vsega, kar nama bo prinesla prihodnost. Izmenjala sva si prstana, v katera sta vklesani najini imeni, Mihaela in Miran, si obljubila zvestobo in začela živeti kot mož in žena.

Ob večerih, ko si vzameva trenutke zase in za pogovor, rada obujava hvaležnost, da sta nama bila podarjena sinova, Matevž, ki je v srednji šoli, in Luka, ki hodi v zadnji razred osnovne šole. Najstnika, ki naše gnezdo grejeta z iskrenostjo, s preizkušanjem mej, z iskanjem vloge in mesta med ljudmi. Počasi ju morava poslati v svet in priznati moram, da ni lahko. Trganje vezi in oblikovanje novih zahteva napor, odpovedovanje, darovanje, a je lažje, ko lepoto in bridkosti starševstva deliva s prijatelji zakonske skupine. Prep...