»Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo! Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!« nama kliče Janez Krstnik ta trenutek. Morda sva v notranji stiski, osamljena, preobremenjena, utrujena, razočarana in nemočna? V notranji in zunanji puščavi? Ali je ti nikdar ne doživljaš? Nisi nikdar sam sredi množice in divjega življenjskega ritma? Ali Krstnik ne vpije tudi tebi? Meni zagotovo.

Ozriva se vase in okoli sebe, pa bova takoj razumela. Veliko narave smo skoraj že uničili. Ubijalski ritem življenja, v katerega nas je suženjsko zapregel brezbožni in zato tudi nečloveški sistem, uničuje naše odnose, družine in lepoto življenja. Povprečen družinski oče zaradi celodnevnega dela nima več časa, da bi se srečal z otroki in ženo. Tudi žena z muko zmore biti še mati, ker je prav tako vprežena v službo in potem doma opravi še eno. »Nimamo več otrok, saj se jih v tak svet ne splača rojevati,« mi pravijo, če si upam kaj vprašati. Pojemo ogromno tablet proti stres...