Vsak človek se na svoj način srečuje z upokojitvijo in starostjo. Nekateri komaj čakajo, da se bodo upokojili, spet drugi se tega neznansko bojijo. Čez nekaj časa srečujem ene in druge. Skoraj vsak pove, da je potem malo drugače, kot si je prej predstavljal. Tega, kar so nekateri prej pričakovali, preprosto ni. Čeprav so v pokoju, časa nimajo neznansko veliko. Nekam drugače se vrti, hitreje mineva. Seznam knjig, ki so si ga naredili, kaj vse bodo potem prebrali, ni nič manjši. Morda celo večji. Tudi izbor knjig bi sedaj naredili drugače. Zanimajo jih druge stvari. Mnogi, ki si prej niso znali predstavljati, kako bodo smiselno zapolnili čas, so zadovoljni. Počutijo se svobodne in zdi se jim, da so v tej svobodi lahko bolj ustvarjalni.

Potem se najdejo ljudje, ki drugim delijo nasvete, kako se je treba upokojiti. Eden takšnih nasvetov je: V pokoju moraš imeti nalogo. Človek res laže živi, če ima nalo...