Če hoče dežela preživeti, je spraševanje vesti, odkrivanje resnice in pravice nujno storjeni zločini bodo sicer tudi za prihodnje življenje usodno breme Si predstavljate državo, v kateri bi vojak ustavil voznika, za katerega je mislil, da je vozil nekoliko prehitro. Ga ustavil in potem ustrelil. Nato pa poklical civilnega preiskovalnega sodnika in policijo, da truplo odstranijo. Vojak bi dobil dva tedna nagradnega dopusta, truplo pa bi nekje zagrebli ali kar pahnili v najbližje brezno. Pa vendar je bila taka država. To je bila naša ljuba titovina. V njej so človeka za ilegalen poskus prehoda državne meje, kar je bil od leta 1959 prekršek, vojaki lahko ustrelili. Ali si predstavljate pravosodnega ministra, predsednika vrhovnega sodišča in šefa vojaške protiobveščevalne službe, ki vam zatrjujejo, da je taka država normalna? Pa vendar je taka država. Naša Slovenija. Pravosodni minister Aleš Zalar, bog ne daj predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša in nekdanji šef kontraobveščevalne službe Jugoslovanske ljudske armade Marijan Kranjc nam zatrjujejo, da je bilo to, da so vojaki pobijali ljudi, ki so delali prekrške, povsem normalno. Pritrjujejo jim člani sodnega sveta, ki so Branka Maslešo potrdili za kandidata za predsednika vrhovnega sodišča, pritrjuje jim debelušni zaresni poslanec, pa starikavi neotitofili pri Mladini ter verjetno dolga vrsta starešin Jugoslovanske ljudske armade in maziljencev titoizma, ki si nočejo izprašati vesti.