Kot katehistinja doživljam z otroki nešteto lepih trenutkov. Tistih z grenkim priokusom je bore malo. Včasih sploh ne morem verjeti, koliko ti otroci lahko dajo. Kolikokrat prav zaradi njih postavim predse ogledalo in se vprašam, kdo sploh sem? Kaj pravzaprav želim od življenja? Ali vse, kar počnem, počnem prav? Prav oni so mi velikokrat v pomoč, da izprašam svojo vest. Oni so resnično najdragocenejša bitja tega sveta. Najbolj me navdušuje njihova preprostost, iskrenost in dovzetnost za božje. Ta njihova neposrednost je resnično osrečujoča. Včasih so tako zelo neposredni, da mi zmanjka besed. Zgodi se, da jim je kdaj nerodno opravičiti se za domačo nalogo, kar se jim večkrat zgodi, ali pa prositi, da jih ne bi spraševala za oceno, ker nočejo, da bi jih sošolci slišali, zato mi vse te želje napišejo na košček papirja, ga zmečkajo in mi ga pustijo na mizi. Skratka, napišejo vse tisto, kar jih teži, pa naj bo to upravičeno ali pa zgolj iz lenobe. Pa tudi raznih opravičil zaradi poredno...