Poleti me je za nekaj dni obiskala prijateljica, ki jo poznam že skoraj štirideset let. Spoznala sem jo kot pravkar poročeno ženo, jo spremljala potem kot mamo dveh otrok, se z njo veselila in bala ob mnogih težavah, ki so se pojavljale. Zdaj je babica sedmih vnukov. Lani ji je umrl mož, s katerim sta se zelo dobro razumela in v štiridesetih letih tudi veliko doživela. Lepega, pa tudi marsikaj težkega. Zdaj je spet sama. Veliko je sicer zaposlena z vnuki, vendar ne živi skupaj z mladima družinama. V hiši, kjer so kot družina živeli, je sedaj sama.

Veliko sva se pogovarjali in zelo jasno je povedala tole misel: »Sedaj sem se morala spet naučiti živeti sama s seboj. Doslej sem štirideset let vedno skrbela za nekoga drugega, jaz pri tem sploh nisem bila pomembna. Ves ta čas nisem nikoli tako intenzivno živela sama s seboj. Sprašujem se, kaj je sedaj moja naloga. Morda čisto nekaj drugega, kot sem si prej mislila. Biti moram potrpežlj...