Kristusovo odrešenje in vstajenje ne zadeva le posameznega človeka, ampak tudi človeštvo in svet. Ta vidik kažeta zlasti Pavlovi pismi Efežanom in Kološanom. Tudi teologija cerkvenih očetov je poudarjala, da je Kristus polnost stvarjenja in osvoboditelj od sveta duhov in bogov. Bog, ki oživlja mrtve, je isti Stvarnik, ki kliče vse stvari v bivanje. Začetek in konec, stvarjenje in vstajenje, spadajo skupaj.

V tem smislu je tudi Cerkev namenjena vsemu stvarstvu. Če častimo Boga v stvarstvu, ga moremo tudi v cerkvah prav poznati. Protestantski teolog Moltmann poudarja, da se mora kristologija spet začeti ukvarjati z odrešenjem celotne narave in ne le z odrešenjem duše ter srca. Razsvetljenjski človek je začel prodirati v svet narave in ga izkoriščal, pri tem pa je pozabil na Boga in zakril stvarjenjsko milost. Z vsako zmago nad naravo je tako umrlo nekaj božjega in se zmanjšalo pričevanje milosti. Pristali smo v kupih smeti in svetovni ekol...