»Sin Davida« (Mr 10,48) je klicalo ljudstvo Jezusa, kajti globoko v srcu jim je vse tisočletje pred Kristusom žarela podoba kralja Davida kot predpodoba Mesije, Jezusa Kristusa, Odrešenika sveta. Prvo berilo (2 Sam 5,1–3) nas spomni nanj.

Za kralja ga je najprej mazilil že Samuel, ker ni bil zadovoljen s prvim izraelskim kraljem Savlom. Toda David ni bil stremuh. Do kralja Savla je bil izredno spoštljiv in dobrohoten. Postal je njegov zelo uspešen vojskovodja in še povedal mu ni, da je že maziljen za kralja, kaj šele, da bi ga poskušal odstraniti in zavladati sam. Kljub temu pa je Savla zaradi njegove uspešnosti vedno bolj popadal strah pred njim in mu je začel streči po življenju. David pa mu je za hudo vračal z dobrim. Nekajkrat bi ga lahko ubil na samem, a se ni hotel maščevati.

Tako je David preganjan čakal vse do Savlove smrti, da je prevzel kraljevsko oblast. Ker je vse dotlej ponižno molčal o svoji maziljenosti za kralja, je prejel kraljevsko maziljenje še...