»Ko smo prišli z nahrbtniki, so nas kar čudno gledali«
»Ko smo prišli z nahrbtniki, so nas kar čudno gledali«
Pred desetletji se je zdelo, da je pešačenje do desetine ali stotine kilometrov oddaljenih romarskih krajev stvar preteklosti. Toda potem se je vse obrnilo na glavo in v zadnjem času smo priča vnovičnemu razcvetu božjepotništva. Med tistimi, ki gojijo romarsko izročilo naših prednikov in mu hkrati dodajajo novodobno razsežnost, je tudi društvo Šmarnični romarji iz Žirov, ki letos praznuje desetletnico obstoja.
Korenine društva – čeprav takrat še nihče ni mislil nanj – segajo v leto 1987, ko sta se sedanji predsednik Franc Temelj in njegov sodelavec Anton Beovič dogovorila, da bosta šla pogledat, kje so nekoč hodili na Brezje. Zamisel sicer ni bila »revolucionarna«, saj so mladinci iz žirovske župnije že romali k Mariji Pomagaj, a sta jo čez eno leto vseeno uresničila. Franc je prejšnji večer praznoval rojstni dan in god, zato je šel spat šele ob dveh ponoči. Ob petih zjutraj si je ves krmežljav...
Korenine društva – čeprav takrat še nihče ni mislil nanj – segajo v leto 1987, ko sta se sedanji predsednik Franc Temelj in njegov sodelavec Anton Beovič dogovorila, da bosta šla pogledat, kje so nekoč hodili na Brezje. Zamisel sicer ni bila »revolucionarna«, saj so mladinci iz žirovske župnije že romali k Mariji Pomagaj, a sta jo čez eno leto vseeno uresničila. Franc je prejšnji večer praznoval rojstni dan in god, zato je šel spat šele ob dveh ponoči. Ob petih zjutraj si je ves krmežljav...