Ko sem pisal zadnji prispevek za to kolumno, sem končal z mislijo, da nam bodo žrtve iz Kočevja, Teharij, Hude Jame in od drugod izprosile še mnogo lepih sadov. Nisem se mogel nadejati, da se bo vsaj eden od teh pokazal tako kmalu. Mislim na mašo, ki je bila darovana 29. oktobra v Angliji »za vse slovenske žrtve pobojev v poletju 1945«, kot so zapisali prireditelji.

Dogodek je bil nepričakovan in je po pomenu daljnosežen. Odprl je vrata drugim spravnim in popravnim dejanjem, ki bodo še prišla. Maša je bila napovedana kot spomin na žrtve. Jedro je bila molitev. Dejanje je bilo religiozno in v ožjem pomenu nepolitično, a je bilo javno. Ker je bilo javno, sta dejanje sámo in njegova narava končno bila presežena, ker se je bolj na široko dotikala družbe. V družbenem življenju imamo prireditve različne narave: verske (npr. papeževi pastoralni obiski po svetu, množična romanja v Meko), športne (svetovno nogometno prvenstvo, olimpijade), kulturne (koncerti na prostem, knji...