Vrnila sem se z nakupovanja v velikem trgovskem centru. Opazovala sem ljudi, kako v gneči hitijo iz trgovine v trgovino. Človek bi pomislil, da mogoče delijo kaj zastonj. Tudi sama sem počela isto, saj sem hotela v najkrajšem možnem času opraviti vse nujne nakupe. Medtem ko sem se utrujena vračala domov, sem razmišljala, kako smo lahko preživeli srečno otroštvo ob eni vrsti mleka, enem jogurtu. Priznam, sadni je navadno hitreje pošel ali pa je bil predrag, da bi si ga pogosto privoščili. Da o oblačilih niti ne izgubljam besed. Ali res vse to potrebujemo ali pa nas samo družba in njeni »višji interesi« pripravijo do tega, da mislimo, da to potrebujemo?

Zanimivo, katere so najpogostejše besede naše najmlajše: »To je moje!« Pa se ne nanašajo na mamico ali atija, temveč na stvari. Zakaj hoče imeti nekaj samo zase? To je verjetno velika uganka vseh staršev. Ana je še pred časom zelo rada posojala in delila...