Sem alkoholik, in to pravi alkoholik, kot pravi strokovna literatura. To pomeni, da sem telesno in duševno odvisen od alkohola in da alkoholizma nisem ozdravljen, ampak sem pred leti le ustavil to bolezen zasvojenosti tako, da ne popijem prvega kozarca. Ta je edini, ki ga lahko obvladujem, drugega ne bi mogel več. Vedno sem bil prepričan, da je alkoholizem grda razvada ali nemarnost in ne bolezen. Še več. To zadeva druge in ne mene. A v resnici je bil alkoholizem moj problem, največji problem. Le videl ga nisem, ali bolje, nisem ga hotel videti.

Po bolnišničnem zdravljenju sem se pridružil Anonimnim alkoholikom. Na prvem srečanju sem prvič v življenju molil. Čutil sem energijo, ki je bila med nami. Takrat še nisem vedel, da je bil to Bog. Počutil sem se neznatnega. Ko sem si priznal, da sem alkoholik, sem bil poln občutkov sramu, strahu in krivde. To bi me lahko zlahka pokopalo takrat, ko sem bil glede alkohola še šibek, negotov in ranljiv. Toda hkrati je bil to čas, ki je...