S taizéjskim duhom se je srečaval že v otroštvu. Najprej doma, kjer so veliko peli, še posebej na poti v avtu ter pri molitvah, ko so vedno zapeli tudi kakšno taizéjsko pesem, potem pa tudi v župniji pri mašah. Matevžu Mehletu, 23-letnemu bogoslovcu in študentu petega letnika teologije, doma iz župnije Mengeš, so nekateri taizéjski spevi zlezli pod kožo, še preden se je začel zavedati, kaj Taizé sploh je. Rad je hodil tudi k mesečnim taizéjskim molitvam v domači župniji, saj so ponujale nekaj novega in svežega, všeč pa mu je bila tudi družba.

»Resnični stik« s Taizéjem je doživel po prvem letniku gimnazije, ko je končno dopolnil predpisano starost za udeležbo na taizejskem srečanju. »Spomnim se, da mi je bilo v pogovornih skupinah nekoliko neprijetno, ker sem moral govoriti o sebi, in to v tujem jeziku. Veliko bolj so mi bile všeč molitve, pa tudi druščina Slovencev, s katerimi smo preživeli tisti teden. Verjetno je bil ravno to čas, ko sem se začel zavedati, da molitve ni...