Z veseljem se že tretje leto vračam v naš predmestni misijon v Toulonu na Azurni obali. »Kako, da tako dolgo vztrajaš?« me je ob kavi vprašala ena od mojih muslimanskih prijateljic. Nekoliko sem jo presenetila s trditvijo, da je biti med njimi zame popoln dar. Zaenkrat o svojem delu, hvala Bogu, še ne morem govoriti kot o veliki življenjski žrtvi. Živim s pisano množico ljudi različnih ras in kultur, ki so me večinoma sprejeli medse. Prišla sem, da bi zanje storila nekaj dobrega (moja največja želja je še vedno, da bi jim predstavila Kristusa, za katerega bi se lahko svobodno odločili), vendar sem v resnici najbolj obdarovana prav sama. Šele tu se počasi učim, kako blizu je Bog vsakemu človeku. V »normalnem« življenju sem ga veliko teže opazila za človeškimi obrazi – mogoče tudi zato, ker svoja razmišljanja o njem ljudje tako vztrajno prikrivajo za videzom obilja, izobrazbe …, tu pa se nepričakovano prikrade v velikokrat težke človeške razmere.

Pred poletjem so v zapor odpe...