Oče, ki se je sam odločil za meniško življenje, je tudi svojega sina še v otroštvu namenil za meniha, zato ga je poslal v samostan Ripon pri Yorku, kjer je Vilibrord napravil redovne zaobljube. Kasneje se je šolal še v irskem samostanu Mellifont in bil s tridesetimi leti posvečen v duhovnika. Po posvečenju je leta 690 začel svoje veliko misijonsko delo v Friziji na levem bregu Rena, nevarnem območju med divjimi poganskimi Frizi. Obrnil se je na frankovskega majordoma Pipina II., ki mu je zagotavljal varnost, obenem pa si zagotovil tudi papeževo oporo. Papež Sergej ga je prijazno sprejel, ko je prišel v Rim po relikvije za nove cerkve in ga določil za papeškega misijonarja. Dve leti kasneje ga je, ko je znova pripotoval v Rim, papež na izrecno Pipinovo željo posvetil v škofa, da bi tako utrdil položaj Cerkve na evropskem severu. Ta zveza in stik papeža s Karolingi je imela izreden pomen tudi za ves kasnejši zgodovi...