Po osamosvojitvi in formalnem padcu komunizma – vse bolj odkrivamo, da se je vse skupaj zgodilo na papirju – so se mnogi ljudje obrnili name, naj jim pomagam najti kraj, kjer so v tistih krvavih majskih in junijskih dneh 1945. leta umorili njihove najbližje. Mislili so, da kot zgodovinar vem stvari, ki jih poprej nisem smel povedati. Žal sem večino razočaral. Vedel sem za mnoga morišča,
nisem pa vedel, kdo je v njih.

Pri razgovorih o njihovih pobitih možeh, sinovih, tudi bratih in sestrah, me je vedno presenetilo dejstvo, da so zgolj želeli vedeti za grob. Hoteli so ga obiskati, tam pomoliti, prižgati svečo ... Nič grobosti, maščevanja, obsojanja, gneva, vse to so že pretrpeli, samo ob svojih najbližjih so si želeli biti. Obstajala je oblast, ki je imela to za zločin in izdajo revolucije. Mnogi so simbolno prižigali sveče ob osrednjih križih na pokopališčih. Najbolj me je pretresla neka mati – njen nezakonski sin - partizan je počival neznano kje –, ki je skrbela za dv...