Ponižnost je ena od kreposti. Jezus jo v evangeliju predstavlja kot blagor, kot pot do uspeha, slave, sreče. Kaj pa je ponižnost v vsakdanjem življenju? Jo še znamo doživljati in živeti kot krepost? Sredi miselnosti tega sveta se večkrat zdi, kot da ni ravno krepost, ampak nezdravo dopuščanje in »puklasto« prenašanje vsega, kar se zgodi, reče, odloči. Tudi če je to krivica.

Na svoji dosedanji duhovni poti sem bila večkrat spodbujena, da bi bila moja molitev ponižno stopanje pred Gospoda. To sem običajno razumela, naj stopam pred njega s sklonjeno glavo, z držo nevrednosti in s strahospoštovanjem. Ob premišljevanju evangeljskega odlomka te nedelje sem se znova zadržala ob drži cestninarja. Nagovorila me je njegova sklonjena glava in njegov povešen pogled – tokrat drugače. V molitvi se ni oziral kvišku, v nebo. Tudi se ni, podobno kot malo pred njim farizej, oziral okoli sebe in se primerjal z drugimi. Njegov pogled se je zazrl v srce. Saj res, v srcu, v ljubezni je Bog, ne...