Veliko zanimivega sem že izvedela o sebi, iz najrazličnejših koncev Slovenije. Ob nekaterih se nasmejim, nekatere me malo razjezijo, nekatere mi dajo misliti. Pred kratkim pa sem slišala, kako je kolegica, ki jo sicer bolj malo poznam, v predavanju govorila o meni. Bilo je čisto odveč, da me sploh omenja, ampak bolnikom z multiplo sklerozo je povedala takole: »Ona se pa zanaša samo na Boga, nič na medicino.« Vse skupaj je bilo povedano v nekoliko slabšalnem pomenu.

Zanimivo, kako me doživlja. Zanimivo tudi, kako jo, takšna, kakršna sem, vznemirjam. Imam srečo, da stojim kar trdno na tleh in da kot zdravnica vem, kaj lahko pri svoji bolezni pričakujem od medicine. Vem tudi, da mi tekanje od enega do drugega zdravilca ne bi čisto nič pomagalo, ampak bi v moje življenje prinašalo samo nemir. Pa tudi, da ni medicina edina, ki lahko človeku pomaga. Gre za način življenja, za odnos do sebe, okolice, v kateri živim, in do Boga. Če ne bi...