Ko to pišem na južni polobli (Argentina), sem skupaj s tisoč milijoni, ki so gledali minuto za minuto reševanje zasutih rudarjev v sosednjem Čilu, še ves pod globokimi vtisi enkratnega dogodka. V neposredni bližini taborišča »Upanje« (Campamento Esperanza), kot je bil poimenovan kraj v puščavi, kjer so jih rešili, pa v duhovni povezanosti z vsakim izmed vpletenih v tragedijo, ne morem mimo vzporedja, ki ga vidim med dvema rudnikoma: rudnikom sv. Jožefa v Čilu in sv. Barbare pri Hudi Jami.

Pri obeh – tragedija. A pri enem jo je povzročila nezgoda, pri drugem pa nepopisna človeška zloba. V obeh so bili živi zakopani. Toda v enem je bilo storjeno vse, kar se človeško da, da jih rešijo, v drugem pa je bilo že tedaj vse narejeno, da jih žive zvlečejo v jaške in večkrat zabetonirajo. Za nameček jih še danes somišljeniki in intelektualni podporniki tedanjih storilcev ne priznavajo, kvečemu kot nekaj drugorazrednega.

Po poročilih in po tem, kar smo videli, vemo, da so v ru...