Toga in tendenciozna razlaga pojma »ločenost cerkve od države« je po drugi svetovni vojni temeljito opravila s cerkveno in sploh versko obarvano tematiko v slovenskem javnem šolstvu: ali jo je minimalizirala in zamolčevala (npr. Slomškovo vlogo v slovenski zgodovini) ali ponarejala in smešila (npr. Jegličevo knjižico o spolni vzgoji). In ker številni starši (iz lastnega prepričanja ali iz bojazni pred težavami v službi ipd.) niso pošiljali svojih otrok k cerkvenemu verouku, so ti ostali popolnoma brez verske izobrazbe ter s številnimi vrzelmi in plitvinami v splošni izobrazbi. Večini današnjih Slovencev je bilo npr. kot osrednji pojav pokristjanjevanja predstavljeno krvavo dogajanje iz Prešernovega Krsta pri Savici, torej subjektivna umetnostna fikcija, ne pa na kritično preverjenih virih temelječa zgodovinska rekonstrukcija.

In kaj ima to opraviti s slovenskim jezikom? Sledove pomanjkljive verske izobrazbe in odtujenosti od verske prakse je (pre)pogosto opaziti v pisanju...