Pred nekaj dnevi sta se naša otroka z žogo igrala na vrhu srednje dolgega klanca. Sinu se je žoga po nekaj minutah igre skotalila navzdol. Kot skrbna mama sem mu jo šla iskat. Bolj »za vsak primer« kot zaradi kakšne morebitno resne nevarnosti. Ko sem mu jo vrnila, sem mu povedala, da jo bo šel naslednjič iskat sam. Vendar se je le prešerno zasmejal in po nekaj minutah spet brcnil žogo po klancu navzdol. Upal je, da bom šla spet ponjo, vendar se je zmotil. Prosil me je in prosil, toda želja je ostala neuslišana. Ker se sam nekako ni upal ponjo, je prestrašeno pogledoval okrog sebe, iščoč še kakšnega odraslega, da bi ga prijel za roko in ga popeljal do vznožja klanca – po žogo. Sinu ni ostalo drugega, kot da »prime« za roko edinega v bližini še navzočega, torej svoje enako stare dveletne sestrice. Počasi in previdno, seveda pod mojim budnim očesom, sta šla po žogo in jo skupaj prinesla domov.

Prepričana sem, da smo tudi odrasli včasih v položaju, ko...