Papež Pij XI., ki je bil Kontardov osebni prijatelj, je globoko vero in zgledno krščansko življenje tega vrhunskega znanstvenika označil za posebne vrste čudež, saj časi, v katerih je živel, niso bili kaj dosti »naklonjeni« vernim znanstvenikom. V Italiji je namreč takrat vladala izrazito proticerkvena miselnost, še zlasti v Milanu, Kontardovem rojstnem kraju. S svojim delom in učenjem je poskušal neprestano dokazovati, da si vera in znanost nikakor ne nasprotujeta in da je tudi znanstvenik svetovnega slovesa lahko dober in predan vernik. Že kot otrok je bil izredno nadarjen in bister, pa tudi muhast in poreden. Oče ga je od malih nog uvajal v svet učenosti, odkrival pa mu je tudi globine vere. Prvo sveto obhajilo, h kateremu je pristopil z dvanajstimi leti, je v njem povzročilo pravi preobrat in popolno predanost Bogu. Bil je nadarjen tudi za učenje jezikov, znal je hebrejščino, sirščino in koptščino, sanskrt, latinščino in grščino ter...