»In med potjo so bili očiščeni« (Lk 17,14).

Danes ni bil moj dan. Neka žalost se je naselila v moje srce in globoko v sebi sem bila osamljena. Nad mano je visel oblak samopomilovanja. Delala sem kot robot. »Mami, kje je tvoj nasmeh? Zakaj imaš tako dolgo faco?« sta me spraševala sinova. »Ne vem,« sem bila kratka, saj sem v sebi razreševala različna vprašanja. Med notranjo nevihto sem se spomnila na misel, ki pravi: »Pod trdo srčno lupino je vedno nekdo, ki potrebuje ljubezen.« Nikoli si nisem mislila, da bom ta nekdo kdaj tudi jaz, saj imam občutek, da sem zelo odprta in da se ne obdajam z oklepom. A ta trdota pride: nepovabljena preseneti še tako čuječega človeka. Zdaj z nasmehom gledam na to nekajurno preizkušnjo, iz katere sta me potegnili dve stvari: najprej pozornost in ljubezen domačih in nato še današnja božja beseda. Nevsiljiva pozornost in ljubeče izražena skrb sta zmehčali moje srce, da smo se začeli pogovarjati. Pogovor je nujno »orodje«, je most med ljudmi,...