Od poplav je minilo že kar nekaj časa in vse omare pri Kremakovih so bile lepo pospravljene, saj so se ob akciji res potrudili in so vse, česar niso več potrebovali, podarili poplavljenim. Kar zajeten kup so znesli skupaj in na Karitas.

»Gospa Marija je bila pa slabe volje,« je rekla Mateja. »Si slišala, ko je neki gospe rekla, da Karitas ni kanta!«

»Slišala, ja. Veš, je pa tudi res, da ljudje odnesejo tja vse, česar se hočejo znebiti, pa včasih še umazano in strgano. To se res ne spodobi!«

»Kaj pa misliš, da bi morali nositi še v čistilnico?« je bleknil Blaž.

»Natančno to je rekla tista gospa, da je Karitas zdaj tako fin, da verjeti ne moreš in da ona pač ne bo več nič prinesla, raje vrže v smeti, če ji niso hvaležni.«

»Pha, hvaležni za stare cunje!« je spet bleknil Blaž in mama ga je ustavila:

»Ne norčuj se. Dala je, kar je imela. Tudi mi smo včasih morda premalo pazljivi in ne presodimo, kaj je vredno dati naprej, kaj pa naj g...