O trta, ti najsvetejša med vsemi drevesi,
ki te je Bog podaril človeku v veselje;
ti Adamov spominek iz raja,
podoba Odrešenika in barka za novo zavezo!
Kakor brhko dekle si,
ko spomladi vzbrstiš in zacvetiš v grozdiče,
ko si v jutranji rosi umivaš svoje kodre
in preko dneva trepetaš pred točo;
kakor moleča žena si,
ko obložena kleče hvališ Stvarnika
in ga prosiš za blagoslov;
kakor rojevajoča mati si,
ko piješ sončno svetlobo in kri zemlje
in iz tega ustvarjaš sladkobo življenja;
kakor spokornica si,
ko se pustiš obrezovati, zvijati in pleti
in končno obrati do kosti;
kakor božja darovalka si,
ko odžejaš in nasitiš škrjančke
ter polniš stiskalnice in sode
s krvjo življenja, ki bo romala
vse od ognja zemlje do božjega ognja
in nazdravljala od zibeli do groba,
romala na pogrnjene mize in oltarje,
v pisane vrče in zlate kelihe,
v roke novoporočencev in v duhovniške roke,
iz žuljavih...