Pretekli mesec sem pozorno spremljal Benedikta XVI., ki je obiskal deželo, v kateri sem se rodil. S kakšno ponižno držo, s preprostostjo, a tudi z jasnostjo misli je povedal tisto, kar je želel – zaradi Kristusa in njegovega evangelija. Prav s to držo je osvojil srca mnogih, ki so bili precej zadržani, če ne celo »hladni«. Dal jim je misliti, povedal je svoj pogled na dogajanja v svetu, ki je prepojen s Kristusovo ljubeznijo za vsakega. Zavedal se je, da prihaja v deželo, ki je (zelo) liberalna, sekularizirana, a se ni bal povedati, kar misli. Že veliko mesecev pred obiskom so številni angleški mediji delovali proti njemu in ustvarjali protipapeško ozračje.

Čas preizkušnje je (bil) za vse čas za pričevanje. Pravi »zmagovalci« vse te gonje proti papežu so bili katoličani, ki so se »uprli« temu in so v velikem številu prišli k bogoslužjem, da bi izpričali svojo vero, da bi papeža videli, slišali besede potrditve v veri in spodbude v hoji za Kristusom. Srce govori srcu...